LOGOTERAPIJA V SLOVENIJI
Z logoterapijo se je Slovenija srečala preko dr. Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša ter delovanja Inštituta Antona Trstenjaka, na poseben način pa preko Franklovih del, ki jih v slovenskem jeziku izdaja zlasti Celjska Mohorjeva družba v zbirki Smisel. V slovenskem prevodu so izšla naslednja dela Viktorja Frankla: Psiholog v taborišču smrti (1983), Časovno zaporedje v Birkenwaldu (povojna drama), Kljub vsemu rečem življenju DA (1993 - ponatis knjige Psiholog v taborišču smrti, dodan je prevod dela Temelji načel logoterapije), Zdravnik in duša (1994), Volja do smisla (1994), Doživljanje gora in izkušnja smisla (članek; Frankl/Trstenjak/Ramovš, 1993), Ljubezen in spolnost (1995), Ljubezen in spolnost, videokaseta Franklovega predavanja (1994), Človek pred vprašanjem o smislu (2005), Biti človek pomeni najti smisel (2005), Preslišani krik po smislu. Psihoterapija in humanizem (20216) in Človekovo iskanje najvišjega smisla (2020). V zbirki Smisel izhajajo tudi prevodi knjig Elisabeth Lukas in drugih avtorjev. V zadnjem desetletju je več prevodov knjig Elisabeth Luka tudi založba Novi svet.
Viktor Frankl je leta 1992 in leta 1994 tudi obiskal Slovenijo in imel odmevna predavanja v Unionski dvorani in v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Pomembno vlogo pri predstavitvi Franklove misli v slovenskem prostoru je imel akademik dr. Anton Trstenjak, ki je med psihoterapevti zelo cenil Viktorja Frankla. Leta 1992 je bil v Ljubljani ustanovljen Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno kot prvi nevladni znanstveni, izobraževalni in svetovalni zavod v samostojni Sloveniji za področje medčloveških odnosov, krepitev zdravja ter reševanja osebnih in družinskih stisk. Pobudnik za ustanovitev je bil dr. Jože Ramovš, soustanovitelja pa mag. Ksenija Ramovš in dr. Anton Trstenjak. V prvih letih delovanja je ustanova, ki se je pozneje preimenovala v Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, veliko pozornosti namenjala prav logoterapiji Viktorja Frankla.
V devetdesetih letih je pomembno prispevala k formaciji prvih logoterapevtov v slovenskem prostoru predvsem Elisabeth Lukas, Franklova učenka, ki je oblikovala in izvajala specialistični študij logoterapije v Nemčiji. Pri njej so se usposabljali prvi slovenski logoterapevti, med drugimi Jože Ramovš, Cvijeta Pahljina in Borut Škodlar. Njena dela so v zadnjem desetletju zelo prevajana in pomembno bogatijo logoterapevtsko literaturo v slovenskem kulturnem prostoru.
Pomemben korak pri uvajanju psihoterapevtske prakse logoterapije Viktorja Frankla v slovenskem prostoru je naredil Zavod Žički tabor za duhovno rast, ki je leta 2010 prvi začel s šolanjem logoterapevtov v Sloveniji. Program usposabljanja je do svoje smrti 29. 12. 2021 izvajala psihiatrinja in logoterapevtka Cvijeta Pahljina, dr. med., spec. psihiatrinja, po njeni smrti pa Barbara Pahljina, dr. med., spec. psihiatrije.
Leta 2012 je bilo ustanovljeno tudi Slovensko društvo za logoterapijo – LOGOS, ki je do danes izvedlo vrsto logoterapevtskih simpozijev z mednarodno udeležbo, ter kot redni član Slovenske krovne zveze za psihoterapijo - SKZP aktivno prispevalo k razvoju psihoterapije na Slovenskem..
Leta 2014 je bil ustanovljen Inštitut Stopinje za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje in raziskovanje, ki se posveča predvsem uporabi logoterapije na področju psihoterapije, zaprtih varstvenih zavodih in organizacijskega upravljanja v podjetjih.
Na 118. obletnico rojstva Viktorja Frankla, 26. marca 2023, sta Inštitut Antona Trstenjaka in Inštitut Stopinje ustanovila Inštitut za logoterapijo.