LOGOTERAPIJA
,,Življenje ni nekaj, ampak priložnost za nekaj.''
- Viktor Frankl-
Človek si nenehno zastavlja vprašanja o sebi, svojem življenju, svojem bivanju, svojih odločitvah, o smislu vsega, kar počne in za kar se odloča. Tega se je globoko zavedal tudi dunajski psihiater Viktor E. Frankl, ki je na podlagi soočenja s filozofskimi in antropološkimi tokovi iz začetka in prve polovice 20. stoletja ugotovil, da je vprašanje smisla ključno – na njem stoji in pade človekova eksistenca. Življenje mu je omogočilo, da je svoja teoretična razmišljanja na krut in tragičen način preizkusil tudi v svojem življenju. Oboje skupaj, tako znanstven pristop kot njegovo lastno izkustvo (ter izkustvo tolikih drugih sotrpinov v nacističnih koncentracijskih taboriščih II. svetovne vojne), sta botrovala k razvoju edinstvenega pristopa v psihoterapevtski obravnavi človeka.
Logoterapija (logos = smisel) je način obravnave človeka, ki temelji na vprašanjih o pomenu in smislu človekovega življenja. Vprašanje o smislu krhke človekove eksistence se sredi aktualnih kulturnih in socialnih razmer, ki jih zaznamujejo človekova osamljenost, praznina, beg v iracionalnost (v obliki drog, alkohola, nasilja in okultizma), zastavlja z vso dramatičnostjo. Bistvo logoterapije je Franklovo prepričanje, da je človekova prvenstvena motivacijska sila njegovo iskanje smisla.
Logoterapija temelji na treh osnovnih načelih:
-
človek ima svobodno voljo,
-
temeljna in specifično človeška potreba je volja do smisla, in
-
človekovo življenje in celotna stvarnost sta smiselni sistem.
Človekova "volja do smisla" je izvorno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku, ki se izraža kot želja, da bi svoje življenje imeli za smiselno. Kot taka je osnovna notranja privlačnostna motivacija v človekovi duhovni razsežnosti. E. Lukas poudarja, da na vprašanje o smislu določenega življenjskega obdobja, npr. starosti, ne moremo odgovoriti brez premisleka o smiselnih perspektivah celotnega življenja od začetka do konca, nastajanja in minevanja.
Smisel življenja odkrivamo na tri načine:
-
z dajanjem, ustvarjanjem, posvetitvijo nekemu osebnemu projektu, s svojim delom (ustvarjanje materialnih ali duhovnih dobrin, izpolnjevanjem svoje misije – poslanstva, ustvarjanje v svojem delu),
-
z doživljanjem neke vrednote (npr. ljubezni do drugega, razumevanje in pomoč drugim),
-
z iskanjem in zavzemanjem smiselnega stališča do trpljenja, do tistega, kar nam je usoda dodelila (v pogumnem soočanju z neizbežnim trpljenjem, neozdravljivo boleznijo, nenadomestljivo izgubo ljubljene osebe, v stališču sprejemanja tragične usode kot smiselne).
Frankl je razvil tri specifične tehnike logoterapije, ki so: nasprotna namera, namerna nepozornost in sprememba stališča.